Gorenje Group Worldwide Gorenje Slovenija

La femme histerique

Niko sem najprej poznala po zvenu visokih pet, ki so v stanovanju nad nami vsako jutro zganjale svoj accelerando, jo nato v klimaksu frekvence ponesle na hodnik in nadalje prekopitljale vsako stopnico posebej od devetega nadstropja do pritličja. Takrat Nika še ni bila znamka, brand, bila je pa popolna. Moj oče me je pogosto vprašal, ali morda poznam »tisto« gospodično, mama in jaz pa sva občudovali njeno disciplino, fokusiran, žareč pogled in nabrušen jezik. Nekako takrat, ko sem visoke pete osvojila tudi sama, je Nika postala velika. S svojim avtorskim, pronicljivim, prepričljivim, domišljenim in scela inovativnim oblikovalskim delom je dregnila tako globoko, da sta jo najprej  v svoje vrste sprejeli oblikovalski superznamki Moooi in Moroso, letos pa je njeno visoko artikulirano žensko zbadljivost podprl še Superstudio Piu, jo povabil na milanski pohištveni sejem in jo dokončno izstrelil med zvezde.
O tem, kaj jo najlepše boli, kaj pomeni vse ali nič, kdaj v življenju si je smotrno privoščiti prašiča in kaj pomeni Mr. Big, sva si delno zaradi razseljenosti in delno zato, ker si rože pač kupujeva sami, pisali … in nisva kofetkali, čeprav bi vodo lahko segreli na novem Gorenjevem kuhalniku Mrs. Dalloway

Mini indukcijski kuhalnik Mrs. Dalloway je lomil srca obiskovalcev milanskega tedna oblikovanja.

Draga Nika, minulo pomlad si se na sejmu Salone del Mobile v Milanu prvič predstavila z lastnim razstavnim paviljonom. Imela si odlično lokacijo, tik pri vhodu. Kakšna so bila pričakovanja?
 
Jaz grem vedno in v vseh stvareh na vse ali nič. To je precej uporabna in preprosta logika, saj znotraj nje ni nobenega pričakovanja, ker obstajata le dva možna izhoda. Če ni eno, je drugo - in to veš že vnaprej, zato tako rekoč ne moreš biti nikoli prav zares razočaran ali pa posebno presenečen.
 
Inštalacija The Doll house na vhodu v tvoj paviljon – plod sodelovanja s Trimom – je sijoče črna, kot se seveda spodobi zate in kot se spodobi za letošnjo zgodbo  »la vie en rose«, je tudi pikčasta pa še perle se kadijo? Kdaj so hiše za punčke postale ”kinki” (angl. kinky - žgečkljiv)?
 
Kar zadeva mene, so hiške za punčke ”kinki” že od nekdaj. Toda na tem mestu je bistveno vprašanje, kaj sploh so »doll houses«.  Prizorišče osvobojene ženske želje ali zlate kletke za normaliziranje v kriterije patriarhalno ukrojene družbe? Moja pikasta hiša je tako predvsem označevalec za sinonim vsiljene vloge, ki jo ženske, pa seveda tudi moški, v družbi igramo in smo jo v veliki meri zavestno tudi sami prevzeli nase. Prav zato ne gre za hišo, arhitekturo, ki bi implicirala žensko ukročenost, temveč gre za podobo hiše, ki to ukročenost problematizira. Do skrajnosti očiščena podoba hiše s pikastim vzorcem, dimnikom in monumentalnim, svetlečim se biserno belim dimom v strokovnem smislu implicira odsotnost arhitekturne forme, saj gre za arhetipsko podobo hiše, ki je v realnosti sodobne arhitekture nesprejemljiva. Ta podoba je za modernistično in sodobno arhitekturo prekršek, napaka, ki s formalne oblike objekta preusmerja pozornost na simbolno raven. Zato je v vsem svojem blišču konceptualna poteza, ki hoče spodkopati molčeč sporazum prevladujoče oblikovalske in arhitekturne estetike – ter seveda sociološke vzorce, ki jih slednji implicirata. Prav zato občudujem drznost in pogum Trimove ekipe, ki je takšno, da ne rečem nenavadno in tvegano idejo podprla tako resno in s takšnim navdušenjem in jo celo prepoznala kot odlično platformo za svetovno premiero svojega novega fasadnega sistema Qbiss by trimo.
 
»I will buy flowers myself« je naslov zadnje družine izdelkov, torej nadaljuješ z bolečimi zgodbami junakinj in fetišizacijo vsega, kar obdaja njihovo vsakdanjost. V kateri bolečini najbolj uživaš?
 
Užitek je že po definiciji boleč, zato prav vsi pravi užitki tudi malo bolijo. Če ne prej, pa takrat, ko se jim odrečeš.
Rezano vrtno cvetje, barva najlonk, bleščice, biseri, pike, lak za nohte, perle, zlata pudrnica ... petdeseta, nazaj za štedilnik in v svilene pižamice ali se mi samo zdi? Ni slabo, svilenke in kuhanje obožujem.
Manca, poglej še enkrat. Na kuhalniku Mrs. Dalloway boš zelo težko skuhala za eno družino – tisto, kar implicira, je prav nasprotno od tistega, kar ponuja na prvi pogled. To je kuhalnik, ki ti s svojo fizično strukturo enostavno ne pusti, da bi te zamikalo, da se samorealiziraš kot vzorna gospodinja, žena in mati. Ravno nasprotno. In prav od tod tudi ime, Mrs. Dalloway – s šopkom rezanega cvetja vred, ki podpira povsem drugačno gesto od tiste, ki jo ponuja vizualni učinek. Gre vendarle za rože, ki si jih kupiš sam! In tako je tudi s kožno barvo, barvo nogavic. Če je takšne barve punčka iz celuloida, je to eno, če pa je takšne barve avto, klasični falični simbol, je to nekaj povsem drugega.  Jaz pač rada in namenoma problematične vsebine zavijam v klišejske, lepe, arhetipske podobe; v podobe, ki veljajo za izrazito feminilne, frfotave, narobe razumljene. Se mi zdi, da, potem ko jih doumeš, bolijo na takšen, zelo lep način.
 
Je novi Gorenjev kuhalnik dovolj majhen za v torbico?
 
Kot kakšno posebno dragoceno LP ploščo ga lahko pospraviš v vsako malo večjo torbo, čeprav je še vedno dovolj velik, da si na njem skuhaš govejo juho, ko te kje sredi Pariza zagrabi nostalgija ali pa rdeča groza, pred katero se ne moreš več skriti niti pri Tiffanyju.
 
Bodo tvoje junakinje kdaj postale junaki? In ali mr. bigi radi trkajo na bleščeče se panelke?
 
Naj se sliši še tako nekonsistentno, vendar: moje ustvarjanje je zelo intuitivo, fragmentirano, podrejeno drobnim, majhnim vsakdanjim stvarem, ki me zbodejo in tako zbudijo potrebo, da skozi svoje delo vsebine, ki smo jih najbolj vajeni, postavljam pod vprašaj. Zato ne gre za junake ali junakinje, temveč za vprašanje, ki ga slednje ali slednji znajo dobro zastaviti. Stvar navdiha torej ali kot bi dejali pravi psihoanalitiki: la femme histerique. Kar zelo gre tudi k dejstvu, da me, če ne bi verjela, da mr. bigi trkajo na »glossy« panelke, tako rekoč kot ustvarjalke sploh ne bi bilo. Pa četudi trkajo večkrat zapored.
 
Glede na to, da si očarala tudi globalni superznamki Moroso in Moooi oziroma gospode, ki stojijo za njima, prve z lučko Lolita, druge s sedalom Tailored Chair, očitno odlično provociraš. Kateri od svojih kvalitet pripisuješ največ zaslug za ta uspeh?
 
Ker gre pri realizaciji oblikovalskih idej večinoma tudi za zelo velike finančne vložke, po mojem mnenju in izkušnjah obstaja samo ena kvaliteta, ki ti lahko prinese uspeh: talent in trdo delo, ki se nedvomno zrcali v avtorskem, pronicljivem, prepričljivem, domišljenem in scela inovativnem predmetu oziroma oblikovalski ideji. V predmetu, ki  s svojim značilnim faktorjem X prepriča sam zase, brez podpisov, brez zvez, brez lepih pogledov in očarljivosti, brez marketinških trikov in kar je še takega. Najbrž se sliši idealistično, ampak pri meni se je zgodilo ravno tako. In to najmanj dvakrat. Prvič z Marcelom Wandersom, ki je v moje delo ugriznil sam od sebe, ne da bi se osebno sploh srečala, in drugič z gospo Patrizio Morso, ki danes velja za eno najvplivnejših producentk v pohištvenem oblikovanju. Tudi Mrs. Dalloway je nastala zato, ker se je najprej rodila zanimiva  ideja. Šele potem misel, da bi postala pravi Gorenjev izdelek, ta je na koncu tudi pomagal soustvariti letošnjo zgodbo v Superstudiu Piu.
 
Kako ti pri vsem tem uspe biti mama? In kateri kos je možev favorit?
 
Sem pač vse hkrati. Mama. Nika. Hči. Nič nisem samo »poleg« ali »ob«. In pazim, da nisem nikjer popolna. Da mi ne bi spodrsnilo, tako kot je spodrsnilo Sylvi Plath. Moj mr. Big ima pa po mojem najraje Lolito. Je bil zelo zraven, ko sem jo risala in ustvarjala, med nekimi prvomajskimi počitnicami, na kuhinjski mizi s plastičnim prtom z rožastim vzorcem v sposojenem »socialističnem« vikendu na hrvaški obali. Čeprav tega ne prizna in čeprav brez njega marsičesa sploh ne bi bilo. »He is the man behind.«

Besedilo: Manca Krnel
Fotografije: Arhiv Nike Zupanc & Gorenje
Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Flash.